Preden začneš brati moje vtise in spoznanja s potovanja na Tajsko, naj te video popelje skozi naša doživetja!
Tritedensko pohajkovanje po Tajski v družbi mojih najdražjih prijateljev je bilo čudovit začetek leta. Včasih še kar ne morem verjeti, da sem ga doživela (in preživela). To je bilo moje najdaljše, najbolj raznoliko in najbolj “izven cone udobja” potovanje. Zdaj pa vem tudi, kaj me je naučilo.
Čeprav sem “control freak” ne maram načrtovanja.
Letalsko karto smo kupili leto vnaprej, ker naj bi bila cenejša (kasneje pa smo ugotovili, da bistvene razlike ni, niti, če vzameš last minute opcijo). Potrudila sem se, da si nisem ustvarila prevelikih pričakovanj, saj jim običajno sledi razočaranje. Na primer zadala sem si, da se bom udeležila joga vadbe na plaži, kar pa mi žal ni uspelo. Da sem vseeno lahko obkljukala mojo željo sem jo nadomestila z jogo na terasi s pogledom na Phuket. Tudi ni slabo, kajne? No, načrtovanje takšnega potovanja je bilo potrebno, saj je imel vsak od nas svoje želje, vendar sem sama ugotovila, da imam sama raje skok v neznano.
Noge mi zatekajo, ker vztrajam po svoje. Čas je, da se držim priporočil.
Še vedno me je strah leteti, sem pa precej napredovala. Včasih sem občutila živčnost že nekaj dni pred letenjem, zdaj pa postanem živčna v trenutku, ko vstopim na letalo. Če mene vprašaš, je to velik dosežek! Med letom se običajno umirim, z izjemo turbulence, takrat sem prepričana, da bo letalo strmoglavilo. In upam, da nisem edina. Za varnost “poskrbim” tako, da se med letom držim svojega sedeža. Ne spomnim se, da bi kdaj vstala in tudi ta let (čeprav je bil daljši kot vsi pred njim – 12 ur!) ni bil izjema. Kar je bilo za pričakovati, pa se je vseeno zgodilo nepričakovano, če me razumeš, je bilo to, da so bile moje noge ogromne (poglej sliko) in sem komaj obula superge. Prihodnjič se bom držala priporočil, SIGURNO!
Na dopustu ne maram poležavanja, mi pa manjka, če ga ni.
Tako kot vsaka stvar rabi ravnovesje, dopustovanje ni nobena izjema. Naši dnevi so bili precej polni in leteči in zaželela sem si prostega dne na plaži in občudovanja Tajskih lepot. Lekcija za naprej – kamorkoli potuješ vedno si vzemi en dan za NIČ, pa potem vidiš, kaj ti prinese.
Obožujem potovanja v družbi in neskončno sem hvaležna za moje prijatelje, je pa okej če priznam, da mi gredo včasih na živce (in zagotovo tudi jaz njim!)
Moji sopotniki so bili ljudje, s katerimi si delim vse velike trenutke v življenju in so moja druga družina. Z njimi sem pristna Adrijana in me poznajo, takšno, kot sem. Ljudje, ki jih imamo neizmerno radi pa nam gredo tudi najbolj na živce in končno se počutim okej, če to priznam. Včasih je sprejemanje odločitev z njimi pravi “pain in the ass”. Zamisli si ulice Bangkoka, vsi lačni, vsi tečni, a vseeno nobena restavracija “ni ta prava”. Po dveh urah izbiranja, kje bomo jedli pa izberemo najbolj običajen kraj. AMAZING!
Ne maram muzejev in kulturnih posebnosti, uživam pa v raziskovanju narave in njenih kotičkov.
V spominu se vrnem v gledališče in Tajsko tradicionalno predstavo, za katero sem komaj čakala, da mine. Grdo, vem. Ampak bila mi je dolgočasna, nezanimiva in neprimerljiva z našimi. V tem bi lahko videla čar, pa ga pač nisem. Tudi nad templji in gnečami ljudmi nisem bila navdušena, z izjemo enega, ki je bil točno tak, kot sem si ga zamislila; miren kraj sredi ničesar.
Dobro prenašam vročino, mraza pa ne.
Vlažen in vroč zrak Bangkoka mi ni predstavljal težav, niti, ko je bilo treba nositi dolge rokave. Vroče mi je že bilo, a ko sem videla, kako so se potili fantje, sem vedela, da nimam kaj za jamrati. Mrzla noč v džungli pa se mi je vlekla in sem komaj čakala, da mine.
Včasih sem bila brez zadržkov in to pogrešam.
Vedno radovedna in polna vprašanj sem uživala ob poslušanju zgodb neznancev in vedno je bilo premalo časa, da bi izvedela vse, kar me zanima. Tako bi se včasih opisala, zdaj pa baje delujem nedostopno in nezainteresirano za pogovor (tako so mi rekli). Ne vem, kdaj sem se tako spremenila, a sem vsekakor tudi sama opazila spremembo. Vrnem se na izlet v džunglo, kjer smo sedeli ob ognju in si delili zgodbe. Bilo je kot pri tabornikih. Kakšne fascinantne zgodbe! Takrat sem dobila občutek, da imam v sebi blokado, koliko sem pripravljena deliti in koliko sprejeti.
Strah me še vedno omejuje, a se borim!
Lani sem neustrašno stala na robu Charyn kanjona v Kazahstanu in strah se mi je zdel le iluzija. Česa naj bi me bilo strah? Pogrešam tiste občutke in spet nezavedno puščam strahu, da me premaga. Na Tajskem sem imela ogromno izzivov, ki sem jih ponosno obšla, pa tudi takšne, ki so mi predstavljali preveliko preizkušnjo. V džungli sem se oklepala svoje družbe in na vsakem koraku mojega partnerja. Misel na pajke, kače in vse ostale nevarnosti tam so bile tako močne, da sem jih ponoči celo sanja. Ampak vaja dela mojstra in vem, da se bom nekoč vrnila in doživela džunglo tako kot moja prijateljica Renata, ki je tam več, kot uživala (poglej med slikami)!
Najsrečnejša sem brez vsega.
Več kot imaš, več veljaš. Pomembno je, kje živimo, kakšen avto vozimo, kako smo oblečeni in priznam, da me to hitro prevzame. Včasih pozabim na najpomembnejše kar imam – možnost, da živim. Potovanja so ena tistih, ki me na to opomnijo z vsemi občutki. Spomnim se trenutkov, ko sem bila umazana, lačna, tečna, utrujena, a ko sem se zavedlea, da sem lahko vse to, sem bila preprosto srečna.
Hvala, ker bereš in upam, da sem te skozi svoja spoznanja popeljala v čudovito Tajsko doživetje!
