Moje leto 2020 3.del: Kaj me je naučila karantena?

Za nas, pohajkovalce po Tajski (če še nisi peveri prejšnjo blog objavo, kjer sem pisala o tem čarobnem potovanju), dogodki, ki so sledili, niso bili pre (veliko) presenečenje. Že na potovanju smo se zavedali resnosti situacije in se držali takratnih ukrepov. In priznam, da je bil skok v karanteno (v tisto, marca) zame dobra izkušnja. Zakaj pa izveš v tej blog objavi.

Spremenila sem pogled na najin dom.
Ni perfekten in še zdaleč ni to, kar si nekoč želiva, nama pa nudi vse, kar trenutno rabiva. In to je dovolj, saj sva v resnici dom midva, kjerkoli sva. Med karanteno sem spoznala, da ne rabi biti vse barvno usklajeno, vsi elementi iz istega lesa in vse rože v enaki barvi lončka. Razumeš, kaj mislim? Včasih me je to precej motilo, zdaj pa sem vesela, da imava vse, kar rabiva, in nama trenutno izboljšuje kvaliteto življenja. Na primer še lansko leto sva spala na starem jogiju na tleh, letos pa spiva na postelji, za katero sva zelo hvaležna (prvi večji skupni nakup! :D).



Postala sem gurmanka.
Pretiravam, a od majhnega sem bila zbirčna Metka in novih par jedi na jedilniku mi je odprlo “gurmanski svet”. Nekaterim stvarem moramo dati samo priložnost. Sushi sem poskusila le, ker so me bivši sodelavci za rojstni dan razveselili s sushi setom. Od takrat sem nora nanj! 



Če stremiš k temu, kar si želiš, te najde samo.
Vedno sem si želela kotiček na balkonu (takšnega, kot ga najdeš na Pinterestu), kjer bom lahko srkala jutranjo kavico. In sem si ga ustvarila! Kaj praviš, mi je uspelo? Na balkonu sem preživela polovico karantene, saj je bilo to tudi moje delovno mesto (v času, ko mi sonce ni svetilo v oči) in zares neskončno uživala.

Prebudila sem svojo ustvarjalnost. 
Končno! Že nekaj časa sem čakala navdih in iskrico ustvarjalnosti, ki sta šla neznano kam. Pograbila sem prašno kitaro in se vrnila k temu, kar rada počnem, pojem. Ustvarjalnost sem prenesla tudi v skrb za najino domačo džunglo in rastlinam celo pobarvala lončke. 

Iščem ravnovesje.
Skoraj vsak vikend po koncu karantene sva izkoristila za izlet na lepše. Potem pa je prišel tudi vikend, ko sva ostala doma in tak vikend se mi vedno zdi cela večnost. Takrat v trenutku izgubim realno sliko in sem prepričana, da nikoli nikamor ne greva in nič ne počneva. Velikokrat me zanese v skrajnosti, ali eno ali drugo, to, kar iščem, pa je ravnovesje.

Najpomembneje, iz karantene sva prišla še močnejša. 
Sedem let in pol ljubezni in tri leta skupnega življenja so naju naučila marsikaj o partnerskem odnosu. Predvsem to, da nama je vseeno, kaj si mislijo drugi in furava svoje, če nama OBEMA tako paše. Karantena naju je spomnila, kako super se ujameva in da en drugemu nisva samoumevna. Prav tako sva osvetlila, na čem morava v prihodnje še delati kot par, pa tudi kot posameznika.

Če povzamem, je bila karantena pravo darilo, saj sem rabila umik, da se bolje spoznam. Upam, da je tudi tebi prinesla marsikaj dobrega!