Če si ne dovoliš uživati v trenutku, le ta mine in ga ne bo nazaj.
In to se mi je zgodilo. Poslavljam se od študentskih let in še sama ne vem od česa se zares poslavljam. Predstavljala sem si, da bodo moji spomini na faks druženja s sošolci, zabave in razživet Erazmus. Pa niso. Takrat sem bila odrasla in sem imela vizijo. Danes pa mi je žal. Kar me najbolj žalosti je, da sem to vedela že takrat.
Saj jih imam (šele) 23, vendar mi ni več do tistih stvari, ki si jih nisem pustila doživeti. Sprejemam, da jih ne bom nikoli doživela in si želim, da je ta žalost, ki jo ob tem čutim moja lekcija, da je treba trenutek doživeti in ne preživeti.
Takrat sem si želela samostojnosti, kariere in uspeha. Tega pa nisem nikoli definirala z življenjem v študentskem domu, s študentskimi projekti in pristnimi druženji z vrstniki.
Danes sem točno tam, kjer sem si želela in sejem vse, kar sem si posejala. Pot je bila čudovita, mi pa manjka kakšen spomin več, ki bi ga lahko podoživela kot študentka.
Vedno pravim, da je popolno, ko si na vprašanje: Bi kaj spremenila? odgovorim z ne. Tokrat pritrdim, da bi si pustila biti (bolj) študentka.
Lekcija: Živi svoja leta, nikamor se ti ne mudi!
